Familylab International Logo
Saturday, 29 March 2014

Oče ošteva, mama tolaži

Kolumne

Pisala mi je nesrečna mama, ki svoje pismo začenja z ugotovitvijo, da tudi sama še zdaleč ni popolna. Jasno ji je, da ves čas dela napake, svojo materinsko vlogo pa razume kot vseživljenjsko učenje. Potem pa sprašuje: »Kaj naj storim, ko moj partner takoj, ko pride do spora, okrivi otroke: če se ne bi prepirala, se jaz ne bi razjezil. Pa sta uničila še ta dan! In uničujeta mi življenje. Če bi storila, kar sem vama rekel, bi bilo vse v redu!« (Otroka sta stara 10 in 12 let.)Če se osredotočimo samo na očetova dejanja, ni nobenega dvoma, za kaj gre. Govorimo o moškem in očetu, ki dosledno ne prevzema odgovornosti zase, ampak vsakič, ko kaj ni tako, kot bi hotel, ali kadar se ujezi, krivdo prelaga na druge. Ko svoje otroke krivi za svoje slabo življenje ali za svojo slabo voljo, postavlja svet na glavo. Odrasli so odgovorni za kakovost življenja otrok – ne pa obratno!

Medsebojni vpliv

Toda ljudje živijo in vzgajajo skupaj, v paru, zato očetovega vedenja ne moremo presojati izolirano. Mama piše: »Vem, da se sama otrokoma poskušam oddolžiti in da sem premalo stroga. Vrtimo se v začaranem krogu.« Razume tudi, da s svojim načinom starševanja vplivata drug na drugega. V tem primeru se oba nagibata k skrajnosti. Ona je verjetno začela kot nekoliko popustljiva, dobrosrčna in negotova mama, on pa kot strog in nekoliko tog oče. In ker jima ni uspelo, da bi drug drugega navdihovala in se pustila navdihovati, sta po desetih letih oba enako slaba starša. Poleg tega je v tem času njuno mnenje o vzgoji, ki sta ga imela, preden sta dobila otroke, okamnelo v užaljeno obrambo nečesa, za kar dobro vesta, da ne deluje. Moralno morda čutimo potrebo, da bi branili mamo in obsojali očeta, toda v resnici sta oba kriva, ker obremenjujeta svoja otroka.Mama nadaljuje: »Saj otroci vendar niso odgovorni za to, da so starši zadovoljni? Sama morava prevzeti odgovornost za to, kajne? Najino življenje bi bilo seveda preprostejše, če bi naju otroka vedno ubogala, najbolje takoj. Ampak ali ni čisto običajno, da otroci preizkušajo meje in da se včasih skregajo?«

Enako neodgovorna

Z mamo se sicer popolnoma strinjam, vendar njenima otrokoma prav nič ne pomaga, da pametno razmišlja, če hkrati tako slabo komunicira s svojim možem. Trenutno sta v tej družini oba starša enako neodgovorna.Prav ima tudi, da je čisto normalno, da otroci včasih ne ubogajo in da otrok nimamo za to, da bi nas ubogali na prvo besedo. Otroci so za starše vedno izziv. Izziv, zaradi katerega se starši bodisi poglobijo vase in ob nalogi zorijo, ali pa preložijo vso odgovornost in krivdo na otroke. Ta oče in mama imata sicer različno mnenje, v praksi pa počneta isto. On ošteva otroka, ona ošteva njega – nobeden od njiju pa ne prevzame odgovornosti. Ko se to zgodi v družini, se konča tako, da se odgovornost, ki je odrasli ne prevzame, kot krivda preloži na otroke.Ne bi bilo nenavadno, če bi ta dva otroka breme krivde prenašala povsem različno. Pogosto vidimo, da se starejši otrok obrne vase in s časom postane samouničevalen (zlorabe, samomorilske misli in poskusi ipd.), mlajši pa jezo obrne navzven, postane »problematičen« in ima težave v družbi. Ne glede na to, kako se otroci v takšni družini spopadajo s svojo krivdo, v vsakem primeru pošiljajo jasna znamenja okolici, da se ne počutijo dobro in da se morajo boriti za preživetje. Takšno vedenje, ki je njihov edini način, da preživijo, potem povzroči, da oče postane še bolj neodgovoren, mama pa se spremeni v usmiljenko samaritanko in tolaži otroke, kadar jih oče prizadene.V tovrstnih sporih se nagibamo k temu, da ima ena stran »prav«, druga pa ne, ampak tako ni skoraj nikoli. Čisto mogoče je, da ima oče »prav«, ko kritizira mamino vzgojo, toda dokler svoj »prav« izrablja za to, da se neprimerno vede do otrok, s tem izgublja vso vzgojiteljsko verodostojnost. Na enak način ima mama morda »prav«, ko kritizira moža, toda tako tudi ona ne premore ne verodostojnosti ne odgovornosti – oziroma tako je bilo, dokler me ni v pismu prosila za nasvet.

Poiščite pomoč!

Zaradi vseh skupaj in prihodnosti vaše družine poiščite strokovno pomoč. Na vašem mestu bi poiskal tisto pomoč, na katero je treba najmanj čakati. Če se vaš mož na začetku ne bo hotel pridružiti, morate iti sami z otroki. Lahko se odločita za partnersko terapijo, ker pa je samospoštovanje vaših otrok že močno ogroženo, naj gresta nekajkrat z vama. Otroka še vedno imata nekaj možnosti, da se izvijeta iz tega močna in samozavestna; ena od njih je, da slišita odgovornega strokovnjaka izreči, da to, kar se dogaja v njuni družini, ni dobro in da kriva nista onadva, temveč starša.Za otroke je vedno neprijetno odraščati s starši, ki se prepirajo o tem, kdo bolje vzgaja. Otroci vedno prevzamejo krivdo nase. Ko se znajdejo v takšnem položaju, to ni samo neprijetno, ampak že spominja na zanemarjanje, saj imamo opraviti s psihičnim nasiljem enega starša in pasivnostjo drugega. Če se starša intelektualno ne strinjata, ni s tem nič narobe – narobe je, kadar se nestrinjanje izrodi v bitko za premoč, v kateri so otroci talci. Ko se zgodi to, smo prestopili pomembno etično mejo. Najmanj, kar lahko zahtevamo od neenotnih staršev, je, da se strinjata o tem, da sta različna, in da podpreta različnost drugega.


Članek je bil objavljen marca 2011 v reviji Lepa & zdrava.

Print
  • Hits: 1868

Leave a comment

Please login to leave a comment.

Quick Contact

Copyright © familylab international