Familylab International Logo
Saturday, 29 March 2014

Očka igra vojne igrice

Kolumne

Sem v zapleteni dilemi. Imava pet let starega fantka in skoraj dveletno deklico. Sem mama, ki jo vse bolj skrbi, kako z računalniškimi igricami obsedeni očka vpliva na najina otroka. Očka vsak večer vsaj tri do štiri ure sedi pred računalnikom in igra igrice. To so simulatorske igrice, kjer gre za ubijanje v vojni, npr. “Battlefield”, “Black Hawk Down” in podobne. Zadnja leta stoji računalnik v posebni sobi in moža sem prepričala, da uporablja slušalke, tako da nam ni treba poslušati vseh teh vojnih zvokov. Poskusila sem urediti tudi tako, da ne igra, dokler sta otroka pokonci. Ampak dogovor se vedno bolj krha, še posebej ob koncu tedna. Zdi se mi, da sploh ne razume, da to otrokoma škoduje. Ali pa je njegova potreba po igranju tako velika, da preglasi skrb za otroka. Otroka poskušam zaščititi, kolikor se pač da, ampak otroci pogosto opazijo več, kot si odrasli predstavljamo in pri hiši imamo zelo inteligentnega petletnika. Pravkar sem izvedela za pogovor, ki ga je sin imel z babico, ki ji je povedal, da očka igra »kulske« igrice s streljanjem. Z mano ni o tem nikoli govoril.Zanima me, ali imate kakšno pedagoško mnenje o tej temi. Gotovo se tudi drugi ubadajo s to težavo. Jasno mi je, da očka boleha za nekakšno odvisnostjo od igranja, vseeno pa se mi zdi, da je to še vedno bolje kot alkohol ali kaj podobnega. Računalništvo ga že od nekdaj zanima, torej sem se zavedala tveganja, ko sem ga izbrala. Pa me vseeno zanima, ali bi lahko naredila kaj za otroka? Kako bo vplivalo na fantka (in pozneje na punčko), da očka igra toliko nasilnih igric?Zaskrbljena mama


ODGOVOR:

Ko berem vašo zgodbo, mi najprej pride na misel, da bi rad spoznal vašega moža. Rad bi ugotovil, ali je samo nezrel fante, za katerega bi bilo bolje, da bi si omislil virtualno družino na računalniku, ali gre za odraslega moškega, ki pač obožuje računalniške igrice. To se sprašujem zato, ker odgovor dolgoročno vpliva na otroke bolj, kot pa tip igric, ki jih igra. Drugo vprašanje, ki se mi zastavlja, pa je, koliko različnih občutkov in tesnobe ste strnili v skrb, kako igrice vplivajo na otroka? Če ste v resnici »samohranilka s tremi otroki«, potem do moža najbrž čutite nejevoljo in hrepenenje, ki v osnovi ne zadevata otrok. Sprašujem zato, ker je materam pogosto lažje govoriti v imenu otrok, kot v svojem. To bo dolgoročno vplivalo na otroke precej močneje kot nasilne igrice, ki jih igra vaš mož.Predstava, da so moški in očetje sestavni del negovalnega in čustvenega življenja družine, je zgodovinsko gledano precej nova. Večina moških je vsak dan po več ur porabila za dejavnosti, ki niso bile povezane z družino in njihovo skrbniško vlogo – tudi po rojstvu otrok. Nekateri so tičali v kleti in sestavljali motorje, drugi so šli na lov, tretji so sedeli v kavarni, vrtnarili, gledali televizijo in tako naprej. In njihovi sinovi so, ko so odrasli, počeli isto. Nekateri zato, da so ušli ženinim pritožbam in očitkom, drugi pa zato, ker so bili povsem zaljubljeni v svojega konjička in igro.V preteklosti je veliko moških, ki so jih imenovali “stebri družbe”, porabilo vse življenje za to, da so študirali zgodovino velikih vojn, brali knjige generalov, ki so pisali o strategiji in taktiki, in preživljali večer za večerom v najboljšem naslanjaču, kjer so bili čustveno povsem nedosegljivi. Tudi takrat so se soproge tolažile s tem, da vsaj ne pijejo. Morda še nismo pripravljeni, da bi računalniškim igricam priznali podobno kulturno vlogo, in morda si je igrice tudi ne zaslužijo.Za otroke je na več načinov dragoceno darilo, če imajo očeta, ki je prvih dvanajst, trinajst let njihovega življenja tudi sam “velik otrok” – če se namreč igra tudi z njimi! Od pubertete naprej pa se lahko zaplete, predvsem pri sinovih, saj jim manjka dober vzornik, dober primer za to, kakšen je zrel moški, ne le velik deček, ki se igra odraslega.

Pa tudi to težavo smo številni premagali in si poiskali vzornike in mentorje zunaj družine.Mislim, da je za družino najpomembneje, da se z možem resno pogovorita o dejavnosti, ki zahteva toliko njegovega časa. Igric ne morete zadržati zunaj družine in otrok, še posebej sina ne morete zaščititi pred njimi, saj bo čez nekaj let storil karkoli, da bi bil skupaj z očetom in da bi bil kot on. Morda pa bo sin zadevo preizkusil sam in po kakšnem mesecu ugotovil, da je življenje prekratko, da bi ga preždel pred računalnikom. Tudi sinovi velikih lovcev lahko postanejo vegetarijanci!Za vaša otroka je najpomembneje, da očetov hobi dobi svoj prostor v družini. Vi ne smete živeti s strahom, kako bodo igrice vplivale na otroka, on ne sme živeti z žensko, ki misli, da je nevaren svojim otrokom. Z drugimi besedami, skupaj morata najti rešitev in drug drugega morata jemati resno.Ta pogovor, ki lahko traja tudi pol leta, ni v bistvu prav nič drugačen od pogovora v družinah, kjer sta oče ali mati odsotna zaradi dela in tako čustvene potrebe otrok ostanejo nezadovoljene. Razlika med zapuščanjem družine zaradi častivredne službe ali športne kariere in zapuščanja zaradi strasti do računalniških igric je zgolj moralna.

Nekatere raziskave kažejo, da so vojne igrice “nevarne” za otroke vseh starosti. Ali je za to kriva vsebina ali pa vse, kar zamudijo, medtem ko igrajo, zaenkrat še ni jasno. Sam sicer nisem strokovnjak na tem področju, vendar pa mislim, da mora biti eden od odločilnih faktorjev, ali ima strast do računalniških igric primesi bega pred resničnostjo ali ne. Če gre za beg pred resničnostjo, je to za vse “nevarno” na enak način kot alkohol, odvisnost od iger na srečo in podobno, in zato zelo obremenjujoče za prizadeto družino. Najtežje je, da vse vrste odvisnosti pomenijo prevaro tistih, ki imajo odvisnika radi. Odvisnik laže sebi in s tem tudi svojim najbližjim. Izgubi sposobnost prisotnosti. Ta mehanizem je posebej težko razumljiv za otroke. Zato si hitro začnejo očitati in prevzemati odgovornost za to, da njihov odnos z odraslim ne deluje.Vaša družina ima vsekakor dobre razloge, da ugasne računalnik in položi karte na mizo, tako da bosta vidva, ki sta odrasla, lahko videla razliko med družino, ki si jo vsak zase želi, in tisto, ki jo dejansko imata.

Članek je bil objavljen novembra 2008 v reviji Ringarajine iskrice.

Print
  • Hits: 2501

Leave a comment

Please login to leave a comment.

Quick Contact

Copyright © familylab international